Saying HI from Norway : Sandrin EVS projekt za Hosteling International

Tako! Preživela sem nekaj mirnih ur na vlaku. Priznam, nisem ravno dobro premislila o praktičnosti nošenja dveh večjih kosov prtljage, oba ‘do 20 kg’. To seveda pomeni ‘’pali po materiali’’ in meči noter vse, kar ti drobovje poželi. Nato zmeči vse ven, ker pri milem bogu menda ja ne rabiš 5 kratkih hlač, če greš na sever. Poleg tega, brez kuhalnika za vodo boš menda tudi preživel. Tisti, ki me poznajo, vedo, da je moj preljubi kuhalnik vode vedno in povsod zraven mene na večjih potovanjih. Srčne bolečine bodo ostale, a življenje gre naprej. Grozni smo mi, hrčki, res. Pa kljub temu pot z vlaka ni bila najbolj praktična s temi izjemno težkimi kovčki. Hej, rekli so do 20 kg! To pomeni, da bom 20 kg tudi nesla…kajne? Na poti do Osla se ni zgodilo veliko fascinantnih stvari. Prispela sem na dunajsko letališče s Hauptbahnhofa,  bentila, ker ni nič označeno, kam je treba iti, pozabila na opcijo vozička za prtljago in zato imela križeva pota z mojo preljubo prtljago. Torej odgovor na v...

Piše se leto 2017 in danes smo petega junija. V točno tem trenutku sedim na  vlaku proti Dunaju, kjer skozi rahlo umazana stekla opazujem hitro mimodrseče avstrijske vasice, hiše, ki morajo neizmerno uživat ob zvokih vlaka, ki zamalo ne vozi skozi njihova dvorišča, ter položne hribe v daljavi, delno zastrte z nizkimi oblaki. Mogoče sem to samo jaz, ali pa vse skupaj deluje resnično zaspano, kljub temu, da  je ura ‘’že’’  9. Bog me obvaruj, zadnje čase ugotavljam na zanimiv način zastrašujoče zadeve glede sebe. Raje bi verjela, da temu ne botruje staranje, zato si dopovedujem vedno znova in znova, da še nisem v fazi, kjer sem našla svoj popoln bioritem, a kakorkoli – vedno bolj sumim, da sem, no, jutranji človek. Nisem pozabila na močno željo po tem, da bi odrla vsak bližnji objekt med požrtvovalnem vstajanju ob urah z enomestnim številom, a danes se mi te zdijo nekoliko bolj…človeške? No, morda pa mi bo življenje prizaneslo in za spremembo razvilo v meni...