Prvi dan, vtisi in nastanitev

Tako! Preživela sem nekaj mirnih ur na vlaku. Priznam, nisem ravno dobro premislila o praktičnosti nošenja dveh večjih kosov prtljage, oba ‘do 20 kg’. To seveda pomeni ‘’pali po materiali’’ in meči noter vse, kar ti drobovje poželi. Nato zmeči vse ven, ker pri milem bogu menda ja ne rabiš 5 kratkih hlač, če greš na sever. Poleg tega, brez kuhalnika za vodo boš menda tudi preživel. Tisti, ki me poznajo, vedo, da je moj preljubi kuhalnik vode vedno in povsod zraven mene na večjih potovanjih. Srčne bolečine bodo ostale, a življenje gre naprej. Grozni smo mi, hrčki, res.
Pa kljub temu pot z vlaka ni bila najbolj praktična s temi izjemno težkimi kovčki. Hej, rekli so do 20 kg! To pomeni, da bom 20 kg tudi nesla…kajne?

Na poti do Osla se ni zgodilo veliko fascinantnih stvari. Prispela sem na dunajsko letališče s Hauptbahnhofa,  bentila, ker ni nič označeno, kam je treba iti, pozabila na opcijo vozička za prtljago in zato imela križeva pota z mojo preljubo prtljago. Torej odgovor na vprašanje je ''da'' , lahko nesem svojo prtljago, če se sprijaznim s prepoteno majico in bolečinam v mišicah naslednji dan.

Prisrčno sovražim letališča, ne morem tega prevečkrat poudarit. Grozno mi je, da se moram nervirat cel čas glede ročne prtljage, časa, iskanja poti, spraševanja, kam je treba ipd. Precej stresne zadeve. Ampak, presenečenje! Projekt mi je plačal karto in to sploh ni nizkocenovec. Ni čudno, da vse poteka bolj gladko, saj tudi karta ni bila poceni. Dobila sem celo sedež ob oknu, jupi, ne rabim si iztaknit oči in prenašat dveh potnikov pred sabo, ki s telefoni mašita svetlobo medtem ko cel let fotografirata oblake!

Ob vzletu sem bila jaz ena od teh tečnob, ampak zato, ker me je tako fasciniral pogled na Dunaj iz letala. Pomislila sem, koliko ulic sem v zadnjih dveh letih prehodila, koliko sem se učila za izpite, koliko novega in koliko preizkušenj sem prestala v mestu, ko ga sedaj gledam pod sabo. Grenko-sladki spomini. Mesto priložnosti, a kljub temu…mesto nekakšne osamljenosti. Strmela sem v Dunaj dokler niso horizont prekrili okoliški gozdovi in v trenutku smo že bili preko češke meje.

Pričakal me je relativno lep dan v Oslu. Kar me je fasciniralo že prvič glede tega kraja je, da se v bistvu ne razlikuje tako bistveno od ostalih letališč, le občutek imaš kot da je nekdo nekoliko zmanjšal glasnost vsemu skupaj. Ljudje na letališčih, javnih prevozih in postajah za vlak so presenetljivo mirni in tihi ter, ne gledajo nervozno na uro in si ne razbijajo glave s čakalnim časom. Na postaji sta me čakali koordinatorka Anbjørg (sem mislila, da si ne bom nikdar zmožna zapomnit tega imena) in so-volonterka Patricia, grafična dizajnerka iz Španije. Sprejeli sta me zelo lepo in mi pomagali s prtljago. Mislim, da sem kar vse od nas namatrala.
Pobral nas je kar šef hostla po imenu Vidar. O njem sem slišala samo dobre stvari in tudi tokrat sta rekli, da je zelo sproščen in zabaven. Njegova pripravljenost priti osebno po mene kljub najverjetneje veliko odgovornostim se mi je zdela zelo lepa gesta.

Hostel Rønningen

Pričakali so naju drugi prostovoljci, ki so delali direktno za hostel. To pomeni, da so oni tam za urejanje hostelskih sob, pomoč v kuhinji, pri čiščenju in vzdrževanju hostla,medtem ko sva midve bolj zadolženi za promocijo hostla, aktivnosti z gosti, urejanje socialnih omrežij, pisanje člankov in delo na splošno za Hostelling international in ne samo za naš hostel Ronningen. Zato sta se dvojčka s poljske prijazno ponudila, da neseta prtljago po stopnicah.

Internat za prostovoljce predstavlja stara lesena zgradba, tradicionalno obarvana. V njej živimo vsi prostovoljci, ne glede na našo ''usmerjenost''. Izgleda super, čeprav se je treba nekoliko navadit na situacijo, ko v njej živi več ljudi, od katerih imajo vsi radi mir. Stene niso na tvoji strani, ko potrebuješ diskretnost in vsakič, ko se rahlo dotakneš tal, si lahko prepričan, da to neobhodljivo slišijo vsaj štirje ljudje. Tisti pod tabo s podobno glasnostjo kot tisti zraven tebe.

Kar me je sicer presenetilo, je to, da so se odločili za namestitev v dvoposteljnih sobah, saj sem skoraj prepričana, da je v intervjuju bilo omenjeno drugače. Sicer to ni permanentna zadeva, ker se ena od naju na neki točki seli v Bergen, a najbrž jim ni ušlo, da sem vidno zmedena. Patricia se je  zaradi tega prestrašila, da mi je v napoto, a ni šlo za nič osebnega. Namreč, še nikdar si nisem na dolgi rok z nekom Delila sobe, v času dodiplomskega študija sem bivala doma, v času podiplomskega sem bivala najprej v enoposteljni sobi, nato pa celo v svojem mini stanovanju in bila vajena biti sama. Ampak ker sem se na pot odpravila brez pričakovanj, sem se tega tudi držala in tudi to vzela za nekaj novega, kar mi je življenje dalo poskusiti. In potihem molila, da Patricia ne smrči, saj se bova v tem primeru dobro razumeli.

Internat za prostovoljce

Prvi dan je bil čisto izčrpujoč, moja kapaciteta informacij, katere sem zmožna absorbirat, se je bližala koncu! Kar predstavljajte si, da se vam predstavi 20 ljudi z imeni, ki jih niste še nikdar slišali. Da vam skoraj vsak razlaga od kod prihaja, kako dolgo bo tukaj, kaj so njegove naloge in kaj ima najraje za večerjo! Kot sem že tudi omenila, po dveh urah življenja v Oslu sem spoznala prvo srbsko govorečo osebo in izvedela, da je druga kmalu na poti. Ah, krasno, kot doma!
Po super površinskem spoznavanju vseh sva šli s Patricio na ogled hostla – no, v bistvu je to šola, ki se čez poletno sezono preobrazi v hostel. Lani je bila zadeva zaprta in se letos vrnila kot popolnoma prenovljena - vau, take zgradbe še nisem videla. Izjemno moderno, vse se sveti, krasen razgled na mesto iz jedilnice in skupne sobe. Pa vendar to ni vse, na voljo je vse od biljarda, namiznega tenisa, avditorija, sobe za prestavitve, klavir (ohhhhhh!), knjige, telovadnica, gromozanski fitness z novo top opremo, soba za ples, soba za koncerte, soba za snemanje glasbe, foto-video studio, telovadnica in celo manjša kapelica za meditacijo. Noro! Bila sem popolnoma navdušena!

Chillout soba

Jedilnica za goste

Fitnes, ena izmed sob

Po vsem tem so naju pogostili še z večerjo okrog osme ure, kjer sem najprej opazila brunost – norveški rjavi sir, ki je v bistvu sladek in okus spominja nekoliko na arašidovo maslo. Ta sir sem poznala iz mojega prvega obiska Norveške in bila sem popolnoma nora nanj, jedla sem ga s kruhom, vaflji…in naenkrat sem ga imela preveč. Zato sem se tokrat omejila le na en kos! Zraven tega je bila kar bogata izbira stvari za večerjo, zelenjava, krompirjeva solata, sirni namaz, maslo, marmelada, neke vrste kuskus, Ugotovila sem, da bo večerja vsak dan ob sedmih, zajtrk bo ob času za goste (8-10.00), malica ob 12ih, kosilo ob štirih. Krasno, od lakote ne bom umrla!

Počasi sem se odpravila spat. Ne morem reči, da tega nisem vedela vnaprej, a je kljub temu skrajno nenavadno iti na nočni počitek medtem ko ti skoz okno še sije dnevna svetloba. Tudi,če je poltema, kar je…no, okrog 23.30. Sonce – v kolikor je sončen dan – zaide okrog 23. ure in ponovno vzide okrog 3.30. In prav tako kot se moram zdaj trudit nehat pisat, sem se morala takrat trudit iti zaspat.

Zato zaenkrat - prvi vtisi so fantastični in iskreno se veselim prihajajočega! 

                               Dnevna svetloba ob 23.00 in pogled z najine sobe ob pribl. 23.45

Do naslednjič!