Na Norveško grem! Kako, kdaj, zakaj?

Piše se leto 2017 in danes smo petega junija. V točno tem trenutku sedim na  vlaku proti Dunaju, kjer skozi rahlo umazana stekla opazujem hitro mimodrseče avstrijske vasice, hiše, ki morajo neizmerno uživat ob zvokih vlaka, ki zamalo ne vozi skozi njihova dvorišča, ter položne hribe v daljavi, delno zastrte z nizkimi oblaki. Mogoče sem to samo jaz, ali pa vse skupaj deluje resnično zaspano, kljub temu, da  je ura ‘’že’’  9. Bog me obvaruj, zadnje čase ugotavljam na zanimiv način zastrašujoče zadeve glede sebe. Raje bi verjela, da temu ne botruje staranje, zato si dopovedujem vedno znova in znova, da še nisem v fazi, kjer sem našla svoj popoln bioritem, a kakorkoli – vedno bolj sumim, da sem, no, jutranji človek. Nisem pozabila na močno željo po tem, da bi odrla vsak bližnji objekt med požrtvovalnem vstajanju ob urah z enomestnim številom, a danes se mi te zdijo nekoliko bolj…človeške? No, morda pa mi bo življenje prizaneslo in za spremembo razvilo v meni  kako osebno in družbeno koristno funkcijo! V glavnem, na meglen oblačen dan sem jaz prav nasprotne volje.

Kdo sem?

Da ne pozabim, moje ime je Sandra (ja, moje ime je tudi uradno skrajšana oblika drugega imena, hvala za vprašanje, dragi skeptični uradniki ), štejem 26 pomladi; slednje imam prav rada, saj se me je dobro življenje usmililo tudi, ko je delilo alergijo na cvetni prah! Tukaj vam ne bom naštevala vseh delovnih izkušenj, za to imate moj linkedin profil in ob kakšni steklenici vina sem vam pripravljena tudi detajlno pojasniti vse bizarnosti, ki so me srečevale od prve delovne izkušnje naprej. Mogoče ne bi bila slaba ideja napisat kak blog tudi o tem, čeprav je materiala bolj za spletni dnevnik. Na srečo je moj prirojen temperament  flegmatičen, kar sama smatram za krasno značilnost, čeprav zna biti mirna kri v stresnih situacija dodatno frustrirajoča za zunanje opazovalce. Ni pa slabo, da ne preživim večino življenja v stresu.

Po nazivu sem biologinja in priznam, biologija me fascinira, četudi zob časa vztrajno gloda naučeno snov in v bistvu (še?) ne delam v svojem poklicu. Zaključujem tudi študij ekologije in ekosistemov na dunajski univerzi, skoz prste mi je spolzel zadnji izpit in lotevam se magistrskega projekta.
Po značaju sem bolj na artistični in rahlo introvertirani strani, uživam v paleti raznih stvari, od igranja klavirja, branja knjig in pesmi, tja do make upa, igranja Dote 2 in metal koncertov.

Ker pa nisem več primorana živeti v kraju univerze, sem dala prednost manjšemu premoru pred tem, saj sem preko Popotniškega združenja Slovenije dobila razpis za krasen EVS (European volunteering service) projekt, trajajoč leto dni k v glavnem zajema vse, kar bi rada delala – delo s turisti, pisanje in vodenje socialnih omrežij ter projekti v ekološkem turizmu. Kaj točno me čaka, bom še izvedela naknadno.

Kaj je EVS?

European volunteer service je prostovoljsko delo za mlade do 30. leta na določenem kratkoročnem (do 59 dni) ali dolgoročnem (do 1 leto) projektu, katerega razpiše organizacija, člani pa se z motivacijskim pismom in CVjem prijavijo na delovno mesto. V zameno za delo na projektu imaš priskrbljeno bivanje, hrano, potne stroške, stroške v povezavi s projektom ter žepnino. Delo obsega 36-38 ur na teden, vanj je vključen tečaj jezika gostujoče države, sestanki in srečanja.

S kakšnimi nameni in pričakovanji se odpravljam?

Ne bom vam skakala po centru za potrpežljivost z nakladanjem kot ''izzivi, izkušnje, komaj čakam, da spoznam nove ljudi''. Ja, seveda to spada zraven, sicer ne bi vsak tega trdil. Zato bom sama malo bolj iskrena. V preteklih letih me je čakala marsikatera preizkušnja, morala sem se spoprijeti z življenjskimi odločitvami in odkritji. Eno izmed teh morda ne zdi nič manj klišejsko kot tisto v navednicah, ampak ugotovila sem, da sem premalo časa v življenju namenila tistemu, kar hočem, kar bi me osrečilo. Preveč sem tekala za stvarmi, ki jih moram, ki se spodobijo, ki se od mene pričakujejo … ena teh stvari so potovanja, bodisi sama, bodisi z družbo; delo na projektih, delo v tujini, ukvarjati se s tem, kar te dejansko veseli. Žal smo v Sloveniji že v osnovi precej rigidni kar se tiče študijskega sistema in ni tako preprosto kar ''pavzirati'' in oditi, prav tako si tudi želimo čimprej doštudirati in se kasneje spraševati, kaj za vraga početi s pridobljeno listino, ki v nekaj besedah povzame več let najedenih živcev.

Odločitev

Za EVS sem izvedela preko moje prve prostovoljske organizacije (MISC Infopeka) , a temu nisem posvečala veliko pozornosti iz precej površinskega razloga. Namreč, vsi razpisani EVS projekti, katere sem srečala, so se mi zdeli nekoliko preveč politično naravnani k pretirano prisiljeni promociji anti-rasizma in preprečevanju diskriminacije. Iskreno, pri svojih dvajsetih nisem bila najbolj zainteresirana za vodenje delavnic ob trobljenju otrokom, kako se morajo imeti radi kljub razlikam, zato moj se prvi vtis o konceptu evropskega volunterstva ni najbolj srečal z mojimi pričakovanji in sem idejo opustila.
Tako je le-ta počivala pet let. Oziroma do trenutka, ko sem preko moje druge prostovoljske organizacije Popotniško združenje Slovenije zdolgočaseno pregledovala e-pošto. Priznam, včasihsem pretirano radovedna dušica in se rada ''vtaknem'' v stvari ter jih preberem tudi, če izboljšanje mojega življenja ni neposredno odvisna od njih. Zato sem šla tudi detajlno brat razpis za prostovoljce na Norveškem, poslan s strani Anje. In dlje kot sem brala in iskala ''catch'', bolj se je ta projekt zdel kot dobra ideja. Preprosto vse zadolžitve so sovpadale z mojimi interesi in izkušnjami, začetek projekta je bil postavljen okvirno na dan, ko bi naj končala vse izpite. Prebrala sem vse štirikrat in vedno boljša ideja se je zdela, da se prijavim. Praktično ničesar nimam za izgubiti, sem si mislila, pridobim pa lahko kar precej. Pa sem spisala motivacijsko pismo in ga posredovala.

Sledil je poziv Skype razgovor. Juhej! Seveda je to ena manj prijetnih življenjskih situacij, skozi katero se moramo prebit in presneto težko zna biti, če pred tem ravno ne meditiraš. Kot najbrž velika večina sem si tudi jaz nakracala sceno intervjuja in si predstavljala, v katero smer se bo odvijal. Imela sem prav, s to izjemo, da sta ob osebi, odgovorni za intervju, prisostvovala tudi trenutna prostovoljca. Ampak intervju je potekal brez večjih nerodnosti in kljub temu, da ne slovim devet vasi naokrog po zavidanja vredni samozavesti, nisem imela veliko dvoma, da me bodo sprejeli.

In so me! Priznam, vse se je odvijalo precej hitro in nisem točno dojemala, da bom imela možnost delati in potovati v eni najbolj impresivnih držav na svetu. Ne le sama, tudi veliko prijateljev je navdušenih nad to ponudbo. Ne bom rekla, da bo zmeraj čisto lahko na  čisto vseh življenjskih področjih, prav tako  si najbrž znate predstavljati očitke v smislu ''kaj ti je pa tega treba, pa še za tako dolgo'', ''samo brezplačna delovna sila boš'' in pa ''raje si najdi pravo službo''. Seveda. Kje se pa najde človek, ki vsem ugodi, pomembna je moja misija in moja sreča.  Hudiča, dobila sem vendar sanjsko službo marsikoga, brez monotonosti, s to izjemo, da ne bom (veliko) plačana za njo. Vsaj ne v denarju.

Let iz Dunaja; pogled iz zraka

Let ob švedski obali